Slovarček

Strupi-zgodovina

Stari vek Strupi so stari skoraj toliko kot človeški rod. Že zelo kmalu je človek spoznal živalske strupe in ekstrakte nekaterih rastlin, ki jih je v začetku koristno uporabil pri lovu, kasneje pa v vojnah in za ubijanje. Eden izmed egiptovskih papirusov (okrog 1500 pr.n.š.) vsebuje informacije, iz katerih je moč razbrati, da govori o strupih, kot so: ekstrakt trobelike (poznan kot grški strup), ekstrakt omeja (znan kot strup, ki so ga Kitajci uporabljali za zastrupljanje puščic), opij (uporaben kot strup ali kot antidot), in o kovinah, kot so svinec, baker, antimon. Indikacije kažejo, da so takrat že poznali rastline, kot sta naprstec in volčja češnja, ki vsebujejo alkaloide. Hipokrat (okoli 400 pr.n.š.) je temu spisku dodal še vrsto strupov in lahko bi rekli tudi prve osnove klinične toksikologije. V zgodovini starih Grkov bi lahko našli vrsto referenc, ki govorijo o strupih in njihovi uporabi. Teofrastus (370 do 286 pr.n.š.), Aristotelov študent, je opis mnogih vključil v delo De Historia Plantarum. Dioskorides, zdravnik na dvoru cesarja Nera, je prvi poskusil klasificirati strupe in jih tudi opisati. Njegova razdelitev v rastlinske, živalske in mineralne strupe ni ostala le standardna razdelitev za naslednjih šestnajst stoletij, temveč je celo danes osnovna konvencionalna razdelitev. Zastrupitve z rastlinskimi in živalskimi strupi so bile že tedaj silno “uporabne”, ena od žrtev strupa oziroma najbolj slavna iz tega časa je bil Sokrat (470 do 399 pr.n.š.), saj je v njegovem primeru država uporabila strup kot način eksekucije. Demosten (385 do 322 pr.n.š.) je zaužil strup, skrit v svojem peresu, in postal s tem eden izmed tistih slavnih mož, ki so strup uporabili za samomor. Kleopatra (69 do 30 pr.n.š.), ki je poznala naravne strupe, je za svoj samomor uporabila kar strupeno kačo. Rimljani so za medsebojna obračunavanja intenzivno uporabljali strupe, in sicer za doseganje političnih ciljev. Pontski kralj Mitridates VI. je eksperimentiral s strupi na kriminalcih z željo, da bi odkril “antidot za vse strupene reptile in vse strupene snovi”. Bilo ga je tako strah, da ga bodo zastrupili, da je redno užival mešanico iz 36 sestavin kot zaščito pred smrtjo. V 4.stoletju pred našim štetjem so zastrupitve v Rimu zavzele pravo epidemično razsežnost. Zastrupitve so se v naslednjih stoletjih nadaljevale tako intenzivno, da je rimski cesar Sula izdal zakon Lex Cornelia (okoli 82 pr.n.š.), ki je postal prvo uradno navodilo lekarnarjem za ravnanje in prodajo strupov. Srednji vek Renesančni menih Mojzes iz Maimona (1135 do 1204 n.š.) je prvi opisal terapijo pri zastrupitvah s strupi vseh vrst kač in divjih psov v delu Strupi in njihovi protistrupi. Tako on kot pred njim Hipokrates je zapisal nekaj dejstev o biološki dojemljivosti in omenil, da mleko, maslo in smetana lahko preprečijo absorpcijo strupov v črevesju. V zgodnji renesansi so Italijani, z njim značilnim pragmatizmom, pripeljali mojstrstvo zastrupljanja do zenita. Zastrupljevalci so postali integralni del politične scene. V tej “umetnosti” je prednjačilo mesto Firence. Iz tistega časa je znana “aqua Toffana”, kozmetični preparat, ki je vseboval arzen. Sestavila ga je “signora Toffana”, ki je preparatu priložila tudi navodila za uporabo, njen pajdaš pa je celo ustanovil lokalni klub mladih, poročenih žena, ki je kmalu postal klub mladih vdov. Med slavnimi rodbinami najbolj notoričnih zastrupljevalcev so bili brez dvoma Borgijci. Vzor ženskega društva zastrupljevalk tistega časa je bila nedvomno Katarina Mediči, ki se je nadvse uspešno ukvarjala s to dejavnostjo in je svojo spretnost uspešno posredovala tudi ženskam v Franciji. Katarina je s strupi tudi eksperimentirala, in sicer pod krinko, da pomaga revežem; v hrano je mešala svoje zvarke in jih testirala na ubogih ljudeh. Svoje eksperimente je skrbno beležila, da bi ugotovila, kakšne so reakcije pri enkratnem odmerku, kakšna je učinkovitost posameznih zvarkov, vrste reakcij, opisala pa je celo klinične znake in simptome zastrupitev. Vrh zastrupljevalske prakse je v Franciji predstavljala komercializacija teh uslug, ki jih je vodila “legendarna” Catherine Deshayes, imenovana “La Voisine” (soseda). Specialni tribunal, ki ga je sestavil Ludvik XIV., je ugotovil, da je omenjena gospa poleg drugih žrtev zastrupila še najmanj 2000 otrok in mladoletnikov. Doba razsvetljenstva Ena najpomembnejših oseb v zgodovini znanosti, še posebej v medicini v poznem srednjem veku, je bil brez dvoma Paracelsus (Filip Aurelij Teofrast Bombast von Hohenheim, 1493 do 1541). V času med Aristotelom in Paracelsusom je nastopila majhna, vendar bistvena sprememba v biomedicinski stroki. V 16. stoletju je prišlo do upora proti avtoriteti cerkvenih dogem, ki so ga izvedli nasledniki Hipokrata in Galena. Paracelsus je predstavljal enega tistih pogumnih mož v zgodovini znanosti, ki je s svojim delom prinesel velike spremembe in določil nadaljnji razvoj. Upravičeno ga imamo lahko za očeta vede, ki se ji pravi toksikologija. Uvedel je nekaj pojmov, kot npr. “toksikon”, toksični agent kot kemijski pojem, in vpeljal metode, ki so danes nepogrešljive pri razvoju neke znanosti. Po njegovem prepričanju je:
  • eksperimentiranje bistveno pri raziskovanju reakcij kemikalij,
  • potrebno je določiti razliko med terapevtskimi in toksičnimi lastnostmi kemikalij,
  • te lastnosti so včasih, ampak to ne vedno, nerazločne med seboj, razen pri dozah,
  • vsakdo lahko preveri stopnjo učinkovitosti kemikalij pri njihovih terapevtskih ali toksičnih učinkih.
To je bil tudi prvi jasen dogovor o razmerju med dozo in odzivom telesa nanjo, ki je osnova toksikologije. Prvi, ki je kot toksikolog uporabil obdukcijo, človeška tkiva in organe ter sistematično kemično analizo kot dokaze za zastrupitve, je bil španski zdravnik na francoskem dvoru z imenom Orfila. Njegovo uvajanje detajlnega analiziranja je bilo osnovni temelj sodne toksikologije. Že v tistem času so eksperimentalno študirali mehanizme delovanja strihnina (Magendie), in sicer predvsem njegovo absorpcijo in porazdelitev v telesu, delovanje ogljikovega monoksida,(Claude Bernard), kasneje, to je koncem devetnajstega stoletja in v začetku dvajsetega stoletja, pa so na tem področju največ storili predvsem nemški znanstveniki (Schneideberg). Moderna toksikologija in čas po II. svetovni vojni Moderna toksikologija se je zelo hitro razvijala v zadnjih sto letih. Največji razvoj je ta veda doživela v času do II. svetovne vojne in nekaj let po njej, ko so jo zaznamovala odkritja in proizvodnja mamil, pesticidov in industrijskih kemikalij. Toksikologija se naslanja na skoraj vse ostale znanstvene discipline, da bi dokazali in preverili teste in hipoteze. Moderno toksikologijo bi lahko opisali kot nadaljevanje razvoja bioloških in medicinskih znanosti na koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Razvoj prvih postopkov analitskih metod sega v leta od 1830 do 1860. Razvili so predvsem metode za določevanje arzena, živega srebra, metode za ekstrahiranje in ločevanje alkaloidov, za detekcijo in identifikacijo fosforja v človeškem tkivu oziroma tkivnih brisih. Iz tega časa datirajo tudi opisi delovanja raznih strupov, kot so ogljikov monoksid, strihnin, kurare, strupi iz gob in podobno. Koncem 19. stoletja so se pojavila organska topila oziroma njihova široka uporaba (benzen, toluen, ksilen). Tudi odkritje vitaminov na začetku tega stoletja je imelo velike posledice na prehranjevanje. Eksperimenti z določenimi strupenimi substancami pri zdravljenju nekaterih bolezni (arzenove spojine pri zdravljenju sifilisa) so pomembno zaznamovale to obdobje, čeprav so nekatere substance včasih povzročile nasprotne učinke še posebej v primerih, ko niso poznali ustreznih doz. Celo prohibicija alkohola v ZDA je pripeljala do študija nekaterih nevrotoksinov, kot so metanol, svinec, triortokrezilfosfat, saj so se te spojine najčešče pojavljale v raznih zvarkih, ki naj bi nadomestili alkohol. Odkritje DDT-a (diklorodifeniltrikloroetan) koncem dvajsetih let tega stoletja in njegova široka uporaba kot insekticida v začetku štiridesetih let je pripeljala do domnev, da je ta strup lahko škodljiv tudi za človeka; šele v poznih šestdesetih letih so bile te domneve potrjene. Koncem tridesetih let so industrijsko razvite države pričele z množično proizvodnjo antibiotikov, njihovo odkritje, sinteza in učinkovitost pa so bili posledica raziskav pri študiju in izolaciji povzročiteljev različnih bolezni. Nekatera koristna odkritja so imela včasih tudi tragične posledice. Tako je odkritje sulfonamida povzročilo kar celo vrsto smrti, in sicer zaradi banalne napake. Sulfonamid se namreč bolje kot v etanolu topi v etilenglikolu. V tej obliki so ga tudi prodajali, in mnogi pacienti so umrli zaradi akutnih vnetij ledvic, saj metabolizem glikola poteka preko tvorjenja oksalne kisline, ki vodi do glikolne kisline, le-ta pa kristalizira v ledvičnih kanalih. Ti dogodki so pripeljali do ustanovitve nacionalnih institucij, ki so po zakonu imele pristojnosti in pooblastila za testiranja vseh zdravil in izdajo licenc, preden se je zdravilo pojavilo v javni uporabi. Prva skupina, ki je pričela z znanstvenimi metodami moderne toksikologije preučevati zdravila in hrano, je delovala v Chicagu. Financirala jo je ameriška vlada, ki je želela, da bi ta skupina prevzela tudi raziskave, povezane s toksikologijo in farmakologijo kemičnih substanc, pomembnih v času II. svetovne vojne. To so bile predvsem organofosforne spojine, zdravila proti malariji, radionuklidi, fenoksi herbicidi ipd. Projekt “Manhattan” (razvoj atomske bombe) je pripomogel, da so se pričele raziskave z radioaktivnimi indikatorji, kar je vodilo do boljšega razumevanja makromolekulskih povezav ksenobiotikov, celičnih mutacij, toksikoloških lastnosti kovin itd. Tudi kininovi derivati in njihova uporaba pri raznih boleznih so rezultat raziskav tistega časa. Vse te raziskave so bile vzrok, da so znanstveniki za toksikološka testiranja določenih substanc uporabili kot testne osebke živali, in sicer predvsem opice rezus. Obdobje po II. svetovni vojni ni prineslo takšnih revolucionarnih odkritij in takšnega napredka v toksikologiji, kot je to predstavljal čas od 1935 do 1945. Povojni razvoj je šel predvsem v smeri raziskovanja estrogenov in rakavih obolenj s pomočjo radioaktivnih nuklidov, v smer raziskav fitofarmacevtskih sredstev, kancerogenih snovi ipd. Pri fitofarmacevtskih sredstvih so najprej raziskovali sintezo in efekte na zajedalcih, pozneje pa tudi ugotavljali škodljive učinke teh sredstev na človeka.