Slovarček

Arrheniusova definicija kislin

Kisline so snovi, ki dajejo z bazami soli, pri tem pa nastane voda. To je najbolj osnovna ponazoritev kislin in temelji na teoriji Svante Arrheniusa iz leta 1887, ki pravi, da so kisline snovi, ki v vodni raztopini sprejemajo hidroksilne ione, baze pa so snovi, ki v vodni raztopini disociirajo (pri razpadanju oddajajo) na hidroksilne ione. Po Arrheniusovi teoriji ločimo močne in šibke kisline glede na stopnjo disociacije (a) ali razpada kisline. Če je a=1 ali 100%, pomeni, da razpade vsa kislina, če je a=0.3 ali 30%, pomeni, da razpade 30% kisline, če je a=0, pomeni, da kislina ne razpade na ione. Močne kisline so tiste, ki v vodni raztopini popolnoma razpadejo na protone (H+) in kislinski ostanek, kar pomeni, da pri razpadu enega mola vodne raztopine HCl nastane en mol H+ in en mol kloridnih ionov - Cl-. Nastali proton se takoj veže na molekulo vode in tvori oksonijev ion H3O+. Šibke kisline so tiste, pri katerih le del kisline razpade (protolizira) na proton in kislinski ostanek, večji del pa ostane nespremenjen. Reakcije šibkih kislin z vodo so ravnotežne, to pomeni, da je v vodni raztopini vedno določena količina oksonijevih ionov in kislinskega ostanka, ki se vežeta v kislino, ki razpade na protone in kislinski preostanek. Arrheniusova teorija o bazah in kislinah velja le za vodne raztopine in je z razvojem kemije in s spoznavanjem novih spojin postala preozka. Zato je leta 1923 danski znanstvenik Johannes Bronsted teorijo razširil.
Število protonov:0
Število nevtronov:0