Zemeljski plin je naravno fosilno gorivo s povprečno sestavo:
metan (CH
4) 98.2%, etan ( C
2 H
6) 0.6%, drugi ogljikovodiki 0.2%, ogljikov dioksid (CO
2) 0.1%, dušik (N
2) 0.9%, vsebuje pa še žlahtne pline, žveplove spojine idr. Zelo pomembno je, da zemeljski plin, ki se uporablja v omrežju ne vsebuje žveplovih spojin, zato jih predhodno odstranijo iz plina.
Zemeljski plin črpajo iz nahajališč na površini ali pod iz morskega dna, ga očistijo in nato po plinovodih vodijo do velikih zbirnih postaj in rezervoarjev, od koder teče po ceveh do porabnikov.
V glavnih plinovodih teče plin pod tlakom 10 barov, v nizko tlačnih sekundarnih plinovodih 1 do 4 bare, v mreži, na katero so priključeni porabniki, pa je nadtlak zelo majhen, do 100 milibarov. Cevovodi, ki so pod višjim tlakom so iz železa, nizko tlačni cevovodi pa so iz polietilena.
Največja nahajališča zemeljskega plina na svetu so v Rusiji in Alžiriji.
Gostota zemeljskega plina je 0.6788 kg/m
3 , kar pomeni, da je lažji od zraka (zrak ima gostoto 1.293 kg/m
3 ), zato se plin ob morebitnem uhajanju v zaprtih prostorih nabira pod stropom. Kurilna vrednost zemeljskega plina je okrog 10 kWh/Sm
3 .
Zmes zemeljskega plina z zrakom je zelo eksplozivna in se vžge ter eksplodira že ob majhni količini dodane energije (vžig vžigalice, iskra, ki preskoči, ko prižgemo luč v sobi ipd.).
Zemeljski plin je brez vonja, zato mu dodajajo spojine z vonjem (npr. merkaptane (CH
3 3SH), da ga lahko zaznamo v prostoru in s tem povečamo varnost uporabe.
Zemeljski plin je zelo uporabljen, ker je najbolj čisto naravno gorivo, saj pri gorenju nastaneta vodna para in ogljikov dioksid.
Ker gorenje zemeljskega plina potrebuje zrak, pri tem pa nastajajo tudi plini, je treba prostor, v katerem zgoreva plin, stalno zračiti. Dimne pline iz plinskih peči je treba odvajati iz prostora skozi poseben dimnik.
Zemeljski plin je v gospodinjstvih v večji meri nadomestil druge načine ogrevanja (drva, premog, kurilno olje). Predpogoj za uporabo zemeljskega plina je ustrezno razvejan sistem plinske napeljave na določenem območju.
Poleg CO
2 in vode, nastajajo pri gorenju zemeljskega plina tudi manjše količine zmesi dušikovih oksidov (NO
x) , zaradi reakcije med kisikom in dušikom iz zraka pri višji temperaturi.
Ob nepopolnem zgorevanju zemeljskega plina nastane tudi zelo strupeni ogljikov (II) oksid ali ogljikov monoksid:
Z uporabo kakovostnih gorilnih naprav in pravilne nastavitve gorenja plina, se lahko količino dušikovih oksidov in nastanek ogljikovega monoksida zelo zmanjša.
Zemeljski plin je od vseh fosilnih goriv še najbolj ugoden, ker je količina (dimnih) odpadnih plinov glede na sproščeno energijo najmanjša.
Tabela kaže, koliko kg ogljikovega dioksida se sprosti na enako količino (1 kWh) pridobljene energije pri kurjenju različnih količin fosilnih goriv.
tabela 1: Količina sproščenega ogljikovega dioksida na 1kWh pridobljene energije iz različnih fosilnih goriv| Vrsta goriva | Sproščeni (CO2) v kg /kWh pridobljene energije |
| zemeljski plin | 0.20 (CO2) |
| kurilno olje | 0.26 (CO2) |
| mazut | 0.27 (CO2) |
| črni premog | 0.40 (CO2) |
| rjavi premog | 0.33 (CO2) |
V stanovanjih se zemeljski plin uporablja kot gorivo v glavnem na dva načina. Prvi način, kjer toploto sproščeno pri sežigu uporabljamo neposredno, je kuhanje na plinskem štedilniku, kjer zemeljski plin zgoreva z odprtim plamenom.
Količino sproščene toplote reguliramo s pretokom plina, medtem ko zadostna količina kisika (zraka) prihaja iz prostora. Pri posredni uporabi toplote, dobljene pri sežigu zemeljskega plina, poteka zgorevanje plina v posebnem plinskem gorilniku, ki segreva vodo, le ta pa se nato pretaka po ceveh in ogreva prostor, se uporabi za pomivanje posode, tuširanje ipd.
Uporabniki plačujejo dejansko porabo plina, ki jo meri plinomer.